Bohinj od 25. do 29. 12. 2005
Bil je Božič. Zdelo se je, kot da bi Božiček naši mali družinici prinesel darilo - nekaj posebnega, nekaj neponovljivega, pa čeprav je odločitev o tem, da gremo letos na prave male božične počitnice padla že precej prej.
Vseeno kar nisem mogla verjeti, da jih bom res dočakala, kajti tako rado se kaj zgodi ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ in tisto, česar se tako veseliš, pade v vodo. Tokrat se to ni zgodilo, vendar ko smo odhajali od doma, še vedno nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Naša mala družinica - moj sin Martin, moj mož Toni in jaz smo se vozili dogodivščinam naproti. Na strehi avtomobila so bile pripete moževe in moje smuči, sinove pa smo dali kar v prtljažnik, saj niso tako velike in v prtljažniku je dovolj prostora za vse.
Že prej smo kupili novo opremo zame, saj še nikoli nisem smučala. Ja, prav ste prebrali. Razen tega, da sem se parkrat spravila na tekaške smuči, je bilo smučanje zame španska vas.
Bohinjska Bistrica s smučišča Kobla
|
Prijazno so nam pokazali, kje bomo zajtrkovali, kje kosili ali večerjali, kar bomo pač želeli, saj smo imeli polpenzion, kam lahko odložimo našo smučarsko opremo, če želimo in seveda, kje bomo lenarili po napornem smučanju.
Ob vstopu v sobo sem se takoj počutila kakor doma. Lično opremljena kopalnica s tuš kabino, dovolj velika in udobna postelja, televizija za preganjanje večernega dolgčasa, pa ne, ker bi bilo dolgćas, ampak ker se ti preprosto nič več ne ljubi, in telefon, če bi ga slučajno potrebovali. Všeč mi je bilo, da si na mizici zraven omaric lahko našel tudi njihovo razglednico in pa pisemski papir, ter seveda vse informacije ki so razen v slovenščini, napisane še v štirih tujih jezikih. Skratka – popolno!!!
Pogled skozi okno naše sobe
|
Prvi dan smo se raje malo razgledali po okolici. Šli smo pogledat na smučišče Kobla, ki je oddaljeno le nekaj minut hoje in se pozanimali kako in kaj. Mož se je odločil, da naju s sinom oba vpiše v smučarsko šolo. Malo me je bilo strah, saj sem vedela, da sem prava neroda in da bo imel učitelj z menoj veliko dela. Strmela sem v strmino, ki se je dvigala nad menoj in se spraševala, če sem res sposobna uresničiti svojo obljubo, dano sinu – obljubo, da se bom naučila smučati. No, to bomo videli že takoj naslednji dan, sem si rekla in odrinila te skrbi na stran. Zdaj sem vendar na počitnicah in prav nič me ne bi smelo skrbeti.
Pogled s smučišča
|
Po ogledu smo se vrnili in posedeli v prijetno restavracijo, kjer smo si privoščili kosilo. Izbira je bila velika, saj lahko izbiraš med mnogimi jedmi in obrok ni že v naprej sestavljen. To daje gostu možnost, da si izbere svojo najljubšo jed ali pa preprosto poskusi kaj novega. Najbolj me je veselilo, da je bilo vedno dovolj solate in po želji, saj si si jo lahko naložil sam iz majhnega solatnega bifeja, kjer sem vedno našla kakšno zanimivo kombinacijo, ki jo bilo vredno poskusiti. Že po tem prvem kosilu sem vedela, da tu ne bomo lačni… prej nasprotno, kmalu bo vsega preveč …
|
Naslednji dan smo se prebudili v oblačno jutro, vendar smo morali kar pohiteti, kajti tečaj se je začel ob desetih, prej pa je bilo treeba postoriti še nekaj stvari. Treba je bilo kupiti smučarske karte, obuti smučarske čevlje in prilesti na ta presneti hrib od koder so sidra vlekla željne smučarje navkreber. Hoja navkreber s pancerji je bila strašansko naporna, saj še nikoli prej nisem hodila v njih in potrebno je bilo celo nekaj pomoči, da sem prilezla do cilja … Z učiteljem smučanja Primožem iz smučarske šole Alpe d.o.o. smo bili dogovorjeni, da se dobimo ob desetih, prej pa naj se poskusiva z Martinom vsaj postaviti na smuči. Kdo bi verjel!? Res sem stala na smučeh, se malo sprehodila na njih in se tudi rahlo zapeljala po hribčku navzdol. Ha! Pa še pasti mi ni uspelo!!! Ura je bila deset in učenje se je pričelo – dvakrat na majhni strmini, potem pa kar na sidra, malo bolj navzgor...
Način poučevanja je bil zame edinstven. Učitelj naju je s sinom enega po enega vodil navzdol po strmini tako, da naju je prijel za roke, sam pa smučal vzvratno. Ja, tako se je bilo kar lahko peljati. Prvi dan mi je res šlo, saj sem se ob koncu dvournega tečaja po tisti majhni strminici spustila že sama. Najin smučarski učitelj Primož se je odločil, da naju s sinom popelje malo više, ampak to je bil pa že trši oreh. Toda prvi dan je bil več kot uspešen … Samo sebe sem prepričala, da morda le nisem takšna neroda, kot se mi je zdelo da bom.
|
Drugi dan je padal sneg še močneje kot prvi dan in tokrat je bilo smučati precej težje. Sama sem se vozila s sidrom navkreber, vendar sem postajala vedno bolj negotova in parkrat sem kar lepo telebnila. Nisem se več marala sama prevažati s sidri, pa ne toliko zaradi neprijetnih padcev, ampak zato, ker se potem nikakor nisem mogla pobrati. Najin učitelj smučanja Primož je to kar dobro občutil, saj me je moral večkrat dobesedno dvigniti s tal. O, groza! Tisti dan smučanje ni bilo ravno prijetno, čeprav se je Primož pošteno trudil in namučil, še posebej z menoj. Takoj ko je bilo "šole" konec, smo se odpravili, saj sem jaz kar padala in padala in v nič več nisem bila sigurna.
|
Po vrnitvi v naše "stnovanje" smo odšli na kosilo, potem pa lenarili vse do večera, ko smo se najprej pošteno najedli, čeprav smo bili siti že od kosila, potem pa smo del večera preživeli v Aquaparku, ki je nedaleč stran. Bilo je čudno - zunaj sneg, mraz, notri pa smo se kopali in uživali v poltemi in raznobarvnih lučeh, ki so edine osvetljevale bazen. Masaža nog v vodnih mehurčkih je bila prav blagodejna in vedela sem, da bom naslednji dan pripravljena na nove dogodivščine. Čakalo me je še dve uri učenja smučanja in veselila sem se jih.
|
Zajtrk je bil zame nekaj posebnega, pa ne toliko zaradi hrane, kot zradi prijetne Nizozemske družine s štirimi bolj ali manj majhnimi otroki od katerih mi je najmlajši polepšal vsako jutro s svojim dobrovoljnim prepevanjem. Otroci me vedno spravijo v dobro voljo in če še prepevajo navsezgodaj ... Kaj je lepše slišati od tega?
Zadnji dan sem pomislila. Veselilo me je, da ni padal sneg in upala sem, da bodo smičišče malo poteptali. Ja res so ga! Čeprav mi zjutraj ni bilo ravno do smučanja, sem se vsega skupaj pričela veseliti ob prihodu na smučišče, kjer so se drugi smučarji že podili po hribu navzdol ali pa so se šele učili smučati pod vodstvom sijajnih učiteljev smučarske šole. Jaz in Martin sva prišla na vrsto malo kasneje kot prejšnja dva dneva in ugotovila sem, da je tako celo bolje. Imela sem srečo. Glava in vse ostalo kar me je bolelo zjutraj, me je prenehalo boleti, ni snežilo, smučišče je bilo poteptano, Martin se je prišel sam voziti na sidru, zato je šel mož lahko z menoj in imeli smo še približno uro časa do začetka zadnjih uric učenja. Tako sem se lahko malo "ogrevala" in vadila in ko je bil čas za učenje, sem bila nared. Ampak Martinu je šlo bolje, saj se je pričel voziti kar z vrha - od tam do koder peljejo sidra - mene pa je moral potrpežljivi gospod Primož kar lepo "voziti" po hribu navzdol. Prevečkrat sem telebnila prejšnji dan, da bi si upala kar tako spustiti po hribu navzdol, saj mi je smuči kar odnašalo in tako zoprno se je bilo pobirati ... Pa vendar je bilo prijetno. Ko smo nazadnje sklenili najine urice tečaja, sem šla zadovoljna sama s seboj. Imela sem odličnega učitelja smučanja s pomočjo katerega sem se naučila nekaj osnovnih stvari in to o čemer nisem nikdar niti upala sanjati, je postala resničnost. Peljem se na smučeh vsaj po majhni strmini, če že po veliki ne!
Tisti dan smo svoje smučarske karte maksimalno izkoristili, saj smo smučali skoraj do konca. In ko smo odhajali s smučišča proti Penzionu Tripič, kjer smo domovali, smo bili vsi trije prijetno utrujeni in zadovoljni.
|
|
|
|
|
|
|
|
